Končno imam kužka!

pikica-dvojnicaŽe kot otrok sem imela izjemno rada živali in z leti je ljubezen do njih samo še naraščala. Potihem sem si vedno želela kužka in nekajkrat sem to povedala tudi na glas, a te želje mi niso nikoli uresničili. Moram priznati, da zdaj, ko vidim, kakšno odgovornost prinaša kuža, razumem zakaj mi ga starša nista kupila. Ogromno primerov je namreč takšnih, kjer si otrok omisli žival, nato pa zanjo skrbijo starši ali še huje – jo preprosto dajo vstran. No, tako se je zgodilo s kužiko v naši vasi. Majhna, prikupna psička po imenu Pikica. Zgleda kot pomanjšan nemški ovčar. Ne bom sodila ljudi, ker ne vem točno kako je prišlo do tega, a nekoč je psička imela lastnike, nato pa se je leta in leta potikala od hiše do hiše. Ko si jo videl sicer nisi imel občutka, da ji primanjkuje hrane. Je namreč kar lepo rejena, bila je polna bolh. Nisem si mislila, da lahko ima tako majhen kuža toliko bolh na sebi. Nekaj ampul in zadeva je bila rešena. Ker je začela redno prihajati k meni, torej tudi v hišo, je bil čas za prvo kopanje. Zanimivo, kako dobro ga je prestala. Res je malo godrnjala, ampak to je bilo vse. Navadila se je tudi vožnje z avtom. No, bila se je prisiljena navaditi, ker sva s fantom po dopustu ugotovila, da ima poškodovano tačko in jo peljala k veterinarju, ki je ugotovil, da ima psička strgano zadnjo kolensko vez in je potrebna operacija. Kaj zdaj? Ni bilo kaj za razmišljat. Šla je in zdaj okreva. Ima svoja ležišča v vseh sobah po hiši, svoje priboljške, ovratnico in povodec … skoraj vse kot bi morala imeti že od samega začetka. Potrebuje je le še čip s potnim listom pa lahko gremo skupaj vsepovsod. Naj opomnim samo še to, da si nisem mislila, da je tako star kuža, ki ni bil nikoli v hiši navajen take čistoče. Nikoli se ne bo onečedila v hiši. Še na zelenici pred hišo ne želi opravljati potrebe. Vedno je treba obhoditi vas. Moja je in rada jo imam, Pikica lepa.

This entry was posted in Ljubljenčki and tagged . Bookmark the permalink.